V ožjem smislu se praktični del vozniškega izpita začne s pripravo na vožnjo in konča, ko se ob koncu vožnje postori vse za varno zapustitev vozila, v širšem smislu pa vključuje tudi seznanitev ocenjevalca s kandidatom, uvod v izpit ter analizo vožnje in izrek ocene. Pomembno je tudi, kako poteka usmerjanje ter interakcija med kandidatom in ocenjevalcem.

Po seznanitvi s kandidatom ocenjevalec preveri kandidatovo istovetnost (osebni identifikacijski dokument, opremljen s fotografijo), pregleda zdravniško spričevalo (ustreznost, veljavnost, predpisana uporaba pripomočkov) in evidenčni karton vožnje ter kandidata seznani s potekom izpita.

Usmerjanje kandidata in podajanje drugih navodil lahko na izpitu potekajo različno. Ne glede na način pa morajo navodila:

  • biti razumljiva,
  • vzbuditi pravilne asociacije in pravilno usmeriti kandidatovo pozornost,
  • biti podana v pravem trenutku.

Z interakcijo med ocenjevalcem in kandidatom je mišljen tisti pogovor med njima (oz. dvostranska komunikacija nasploh), ki je ocenjevalcu v pomoč pri pojasnitvi posameznih kandidatovih dejanj, stališč, razmišljanj, videnj dogodkov in podobno, kandidatu pa za razumevanja ocenjevalčevih navodil in razlag.

Analiza izpitne vožnje je namenjena predvsem utemeljitvi ocene. V primeru negativne ocene je pomembno, da se jasno izrazijo razlogi zanjo. Kajti le če so razlogi poznani, je pomanjkljivosti mogoče odpraviti. Končni cilj analize izpitne vožnje je, da kandidat sprejme oceno, ki mora biti izrečena jasno in nedvoumno, kot pravilno in razume razloge zanjo.