O vožnji s spremljevalcem govorimo, kadar vozi vozilo v cestnem prometu oseba, ki še nima pravice voziti samostojno in jo v vozilu spremlja oseba, ki pri tem ne opravlja dela učitelja vožnje, oba, tako oseba, ki vozi s spremljevalcem, kot spremljevalec, pa pri tem izpolnjujeta predpisane pogoje za takšno obliko udeležbe v cestnem prometu.

V nekaterih državah je vožnja s spremljevalcem namenjena usposabljanju za vozniški izpit, v večini primerov pa ne nadomešča usposabljanja v šoli vožnje, pač pa ga le dopolnjuje oz. nadgrajuje. Tako je tudi pri nas.

Zmanjševanje nagnjenosti k vpletenosti v prometne nesreče je sorazmerno izkušnjam in starosti voznika. Tveganje za prometno nesrečo je največje na začetku samostojne vožnje v prometu. Pri tem pomenijo manjše tveganje začetniki, ki so si pridobili razmeroma veliko izkušenj pri vožnji s spremljevalcem, ki se je, poleg usposabljanja v šoli vožnje, izkazala kot najvarnejši in najučinkovitejši način pridobivanja izkušenj.

Pri vožnji s spremljevalcem si kandidat za voznika motornih vozil nabira izkušnje in oblikuje vozniške navade, zato je pomembno, da spremljevalec z zgledom in nasveti prispeva k usvojitvi vzorcev ravnanja, ki zagotavljajo umirjen, varen in nemoten potek prometa. Spremljevalec s svojimi izkušnjami predvsem pomaga kandidatu, kadar se sooča z njemu novimi in neobičajnimi situacijami ter vpliva na odločitev za umirjen in defenziven slog vožnje, obenem pa mu ne vsiljuje drugačnih znanj in ravnanj kot so tista, ki jih je kandidat usvojil v šoli vožnje. Skrbi tudi za postopen prehod od vožnje v manj zahtevnih okoliščinah k tisti v zahtevnejših. Za dosego pričakovanih koristi naj bi vožnja s spremljevalcem trajala vsaj eno leto in naj bi kandidat pri tem prevozil vsaj 3.000 km.