Saj ni res pa je! Vročina in (pre)toplo morje sta le še spomin na počitnice, ki smo jih vsi tako nestrpno čakali, zanje varčevali in jih načrtovali. Sedaj pa je vsega konec in prvi avgustovski dnevi so mimo kot zadnje zaplate snega spomladi.

Prišel je september z vsemi svojimi vsakoletnimi obveznostmi. Šola s prvošolčki, večjim številom policistov, obilo sadja, tu je tudi že prvi mraz – za upokojence pravi čas za prijeten oddih in za motoriste končno primerna temperatura za prijetne izlete, obiske in srečanja. A najpomembnejši dogodek je prvi šolski dan. Začetek novega obdobja v življenju.

V šolo in iz nje je potrebno priti vsak dan varno. Nedavno sem poslušal oddaje o spominih Janeza Winklerja, upokojenega načelnika policije in se zgrozil ob naslednjih besedah: “Takrat je na cestah ostalo tudi do 700 življenj, od tega trije razredi šolskih otrok.”

Podatek, ki sem ga živel in slišal, a ga v mojem spominu ni bilo več. Čeprav se gostote in hitrosti takratnega prometa z današnjim stanjem ne da primerjati, je to več kot grozljivo. Kaj se je zgodilo, da je danes povsem drugače, a še vedno za sto preveč od željene ničle? Velika večina, ki nas še živi in v prometu preživimo – živimo to statistično ničlo. Vendar pa je potrebno storiti še zelo veliko, da bomo prav vsi, ki leto začnemo, tega tudi živi končali (pri tem seveda ne govorim o boleznih, v mislih imam prometno smrt). Večina dokazuje, da je vsako leto kljub povečanju prometa, položaj boljši. Veliko bolj varna so vozila, ceste, več je označb, pa tudi v naših glavah se je marsikaj spremenilo. Pogovori, opozorila, nasveti in praktično usposabljanje ne bo nikoli doseglo trenutka, ko ne bo več potrebno.

In prav vse se začne že zelo zgodaj, najodločneje pa s prvim korakom v šolo. To je trenutek, ki je v marsičem podoben naravi, kjer se vse vrste mladičev na eni točki prvič podajo same v svet. Otroci niso več bitja, za katere o vsem razmišljajo le starši. Z začetkom šole postajajo osebe, ki morajo začeti razmišljati same in sprejemati pomembne odločitve, ki jim zagotavljajo varnost, v kateri je zelo pomemben del gibanje. Prav zaradi tega moramo starejši storiti več, da bodo najmlajši, naša prihodnost, varno zrasli v obdobje, ko bodo morali odgovorno skrbeti za starejše in seveda za svoje naslednike.

Kot vozniki se moramo zavedati, da je vse od vožnje vozil pa do enostavne hoje po pločniku zahtevno in predvsem odgovorno početje. Pred časom sem delal analizo, v kakšnem številu so v prometnih (predvsem najhujših) nesrečah udeleženi poklicni vozniki. V pogovoru z velikim številom poklicnih voznikov, smo bili vsi skupaj presenečeni, ko smo ugotovili, da se poklicni vozniki (taksisti, vozniki avtobusov, gasilci, policisti,…), niso mogli spomniti, kdaj so bili zadnjikrat na pogrebu za kolegom, ki bi umrl za volanom, na delu. To jasno kaže, da bi s spremembo odnosa ostalih, nepoklicnih voznikov do lastne vožnje storili največ. Vsakdo, ki sede za volan, bi moral to početi v dobrem fizičnem stanju in psihično z mislimi usmerjenimi samo v promet. Zagotovo bi se tako stanje še izboljšalo, če se ob tem še zavedamo, kaj vse se je spremenilo in kakšen promet pri nas imamo. Vedno začnimo predvsem pri sebi in se trudimo, da bomo delali čim manj napak in bili čim bolje pripravljeni na promet, da nam bo vsaka vožnja vedno zagotovila varen povratek v domačo garažo. Sam si vedno zaželim, da bom v avtomobilu vedno sam tisti, ki bo na koncu ugasnil motor in avto zaklenil, ko pa sedem na motor je moja želja vedno to, da si bom sam vedno odpel in snel čelado ter jo postavil na svoje mesto.

Vsi skupaj storimo vse kar je možno, da bomo s svojo varno vožnjo sestavljali slovenski mozaik prometa brez nesreč.

Pa srečno,

Niko Mihelič