Še eno leto je za nami in ker govorimo na tem mestu o prometu, je eno glavnih meril zaključka leta žal število tistih, ki jih zaradi prometa ni več. 92 je po trenutnih podatkih številka, ki je to leto pred nami. Pa v bistvu ni točna, saj je vsaj 500 takih, ki jih je smrt 92-ih bistveno spremenila. Najbližji, sodelavci, prijatelji so ostali prazni, nikoli več ne bodo taki, kot so bili. Čas rane zaceli, da ne krvavijo več, vendar pa ni nikogar, ki bi brazgotine lahko izbrisal. In vedno se v takem času sprašujem, kaj storiti, da bi imeli to leto vsaj mesec ali dva brez prostora za smrt. Čeprav vsi vemo, da pride z vsakim novim rojstvom, jo težko sprejmemo. Živimo v želji in upanju, da je danes še ne bo. Naj umre ona in ne življenje, naj gre za vedno nekam, kjer ji bo tako prijetno, da nas bo pustila pri miru. Čeprav vemo, da to ni možno, naj nas pozabi vsaj v prometu, ko gremo v šolo, na delo, k ljubljenim, na prijetne dogodke, kjer nam prav potovanje in sodelovanje v prometu omogočata ta enkraten vznemirljiv občutek nekega pričakovanja, nestrpnosti in upanja.

A ker ji težko ubežimo, moramo storiti prav vse, da bi bilo trenutkov, ko eden od sodelujočih v prometu stori napako, vse manj.

Ko pogledamo bežno statistiko minulega leta, najprej opazimo nesrečo z res veliko smole. Na avto z zakoncema je padla prevelika skala, da bi jo školjka avtomobila zadržala in obvarovala nesrečnika najhujšega. Kdo je kriv? Zakaj se nista peljala malenkost hitreje? Ali pa počasneje, da bi skala poškodovala le vozišče? Zakaj odgovorni za tisto cesto niso pregledovali še njenih brežin in skalo varno spustili z njenega nestabilnega stanja? Veliko je stvari, ki sestavljajo življenje in ki so trenutek po tem, ko se pripetijo, razumljive, enostavno rešljive in ne puščajo ter povzročajo tragedij.

Pa ostale nesreče? Vse je povzročil vzrok, ki ga ne bi smelo biti. Nekdo je storil napako. Kaj bi morali storiti, da se to ne bi zgodilo? Velika težava enostavnega početja. Vse bolj, ko se s prometom ukvarjam, vse manj razumem, zakaj je moč napačnih odločitev tako velika in pogosta. Vozniki se obnašamo, kakor da bo vedno nekdo drug popravljal naše napake in preprečeval napačne odločitve.

Sem zagovornik delovanja, ki nas spodbuja in omogoča delati vse, kar je možno, da lahko z znanjem in izkušnjami vplivamo na pravilno odločanje. Znanje, ki pripelje do pravilnih odločitev v trenutkih, ko potrebujemo pravilne rešitve. Rešitve, ki jih sicer prometna statistika ne beleži, ki so plod izkušenj, znanja, zbranosti, treznosti in osredotočenosti za volanom, ki nekaj stanejo, a zagotovo premagajo smrt.

Želim vam veliko užitka v prometu, kjer ob koncu poti vedno sami ugasnete motor vašega vozila in spravite ključ tja, kjer je mesto zanj.

Niko Mihelič