Na motoristični izlet v skupini le z dobrimi prijatelji

/, Novice/Na motoristični izlet v skupini le z dobrimi prijatelji

Če ste začeli svoj motorizem z mopedom, imate vsekakor dovolj izkušenj tudi z različno dolgimi potovanji. V kolikor si boste motorno kolo omislili v zrelih letih pa je potrebno razmisliti o marsičem že takrat, ko motor še počiva v garaži in ne šele, ko sedite na njem z najdražjo na zadnjem sedežu.

Potovanje z motornim kolesom je na prvi pogled v en sam užitek, z ogromno vetra v laseh (in tudi kakšno mušico v ustih), kar je sicer v idealnih pogojih res. A glej ga zlomka, idealnost je bolj pobožna želja kot resničnost. Slabo vreme, preveč prtljage (posebno, če imate v mislih sopotnico), pa nepoznavanje so-popotnikov, nepoznavanje krajev, kamor ste namenjeni in nenazadnje kondicija ter trpežnost zadnjih delov naših teles.

Pa naj vam, spoštovani motoristi, zapišem nekaj v lastni koži preizkušenih trenutkov motorizma v skupini

V mlajših dneh sem se vozil predvsem zaradi vožnje same. Ovinkov in hitrosti. Brez prtljage, s sopotnico, ki je bila z motorjem in menoj kot eno. Nekajkrat pa tudi s sopotnikom, ki je v ovinkih namesto, da bi sedel mirno, vedno želel biti pravokotno nad cestiščem. Katastrofa, saj sem se moral nagibati za dva, pa se je še vedno ovinek, predvsem levi, velikokrat končal skoraj prek asfalta.

Ko smo šli kam v skupini, smo se po večini poznali. Ni šlo počasi, a mi je bila vožnja v užitek. Na daljše izlete sicer nisem hodil, a pripovedovanja z izletov prijateljev so mi ostali v spominu za vedno. V sedemdesetih je bil prvi izlet običajno 4. julija z že prek zdomca uvoženimi novimi motorji (Honda CB750, Kawasaki – kavelj 900, … ), ker je bil ‘moški izlet’ s praznim zadnjim sedežem. A takrat današnje opreme torb in prtljažnikov ni bilo. In poglej iznajdljivost (predvsem ‘rožnedolcev’) – v Astri so kupili 25 litrske plastične posode, izrezali stranico, ki je z namestitvijo dveh merkurjevih tečajev za zajce postala pokrov. Potreben je bil še prtljažnik, ki je bil izdelan iz cevi za centralno, zanimivo zvarjen in pobarvan, temu pa so bile dodane še plastične vrečke, z elastikami pritrjene na zadnji sedež in rezervoar. Takrat so obstajale le Kauser torbe za BMW, ki si bile predrage. Policijski, odpisani motorji so bili precej počasni, novega pa ni kupil praktično nihče.

In tako so se odpravili na izlet. V začetku s točno določenim ciljem in urnikom, a vračali so se skorajda vsak zase. Kot sem razbral iz pogovorov po izletih, je bilo problemov na poti preveč. Ta je pozabil šotor, onega je tiščal kamen, tretji je prišel prepozno do šanka in ko je zjutraj zatrobilo ‘vstajanje’, je bilo kmalu izletov konec.

Problemi so se pokazali tudi, ko so bile del izletne ekipe še lepše polovice. Prva ne gre v muzej, druga bi še poležala, tretjo je zeblo, četrta je pozabila zobno pasto.

Stvari so se izboljšale kasneje, ko so se začeli izleti s Harleyi, kjer je bila krovna organizacija Harleyev HOG in Lipa Chapter Slovenija. Tu pa se je hitro izkazalo dvoje; tisti, ki so si kupili ameriškega orjaka, niso postali podložni predsedniku Chapterja, tisti, ki so bili, pa so se družili praktično vsak dan.

Letna srečanja in jesenski ter spomladanski izleti so se tako organizacijsko začeli izboljševati. Izvrsten izlet smo imeli na Norveško, vzrok izjemnega zadovoljstva in navdušenj pa so bili spodnji enostavni nasveti:

– dobro, mirno spanje,

– priprava motorja (poln rezervoar, tlak v pnevmatikah, kontrola olja in delovanje motorja),

– prtljaga trdno pritrjena na motor do večera pred potjo,

– zjutraj dober zajtrk in odhod vsaj ob osmih,

– ter etapa do prvega polnjenja rezervoarja z gorivom.

To je delovalo in vedno bo. Navdušen Jožetov glas v telefonski slušalki ob 17. uri je povedal vse: “Veš, kje smo? Drugič smo natočili gorivo za Frankfurtom”. Pa s Harleyem ne gre hitro. Sam sem si vedno izbral vožnjo za čim bolj novim tovornjakom hladilnikom, brez skrbi na desnem pasu, kakšnih 15 – 20 minut, nato sem ga zamenjal za kakšnega drugega, za popestritev pogleda.

Če ste s so-motoristi zares pravi prijatelji in ne le bežni znanci, je lahko vožnja v skupini izvrsten užitek. Več zvoka, opazovanje prijateljev, nagibov, zaviranje, poslušanje motorjev. V tem primeru velja, da sta najboljša prvi in predvsem zadnji v skupini, tisti vmes pa morajo slediti predhodniku. Varno hitrost določa prvi, ki tudi prehiteva, ko je to varno in predvsem počaka, da so vsi v skupini za njim. Zadnji pa je najpomembnejši predvsem na avtocesti. Ko zapelje na levi pas, poskrbi, da ne bo prehiteval noben avto in tudi sam tega ne počne, ampak lepo počaka, da vsi pred njim varno zapeljejo na prehitevalni pas, prehitijo ter lepo ‘v zadrgi’ zapeljejo nazaj na vozni pas.

Če  dobrega, složnega dogovora s prijatelji ni, se raje dogovorite za cilj in odpeljite tja sami, pa boste s prijatelji uživali na cilju, kamor ste namenjeni.

Pa srečno.

2018-09-04T09:58:48+00:00petek, 20. julij, 2018|

Avtor prispevka:

Niko Mihelič
Niko Mihelič je strojni inženir in od upokojitve dalje sodelavec Agencije za varnost prometa, nekoč komentator F1 in motociklizma, še vedno pa si prizadeva, da bi Slovenija dobila sodobno dirkališče, ki ga imenuje TTP (tehnično turistični park), z vsemi potrebnimi vsebinami, za katerega je prepričan, da bi bistveno pripomogel k varnosti v prometu in v športu. V preteklih letih je sam izdelal marsikaj, od zložljivega kolesa Bigfish, motornega kolesa, avtomobila do novega motorja z notranjim zgorevanjem, ki za spreminjanje premega gibanja bata v vrtenje ne uporablja motorne gredi, ampak novo rešitev. V naše kraje je kot eden prvih pripeljal Yamaho in Harley Davidson ter Porsche.